Kdo in kaj je Bog?
Po mojem vedenju oziroma spoznanju iz prebranih Lorberjevih knjig, je On, ki Ga imenujemo Bog, neskončna kozmična energija, gonilna sila, ki prežema vesolje in tako tudi našo Zemljo in vse nas. To izjemno inteligentno energijo, ki je v svojem bistvu Ljubezen, z našimi čuti ne zaznavamo, zato jo zaradi lažjega razumevanja in dojemanja imenujemo Bog in se lahko imenuje tudi drugače, vendar z malce bolj poglobljenim razmišljanjem ugotovimo, da je lahko samo Eden.
Prav zaradi Svoje nedoumljive razsežnosti, modrosti, sposobnosti ustvarjanja in transformacije, se ta sila človeku predstavlja kot Bog, ki je človeštvu, to se pravi Njegovim otrokom, ki jih je ustvaril, Oče, Sin in Sveti Duh obenem. Prisoten je povsod, v človeku kot duh, ki je majhna Božja iskrica Njega, katera človeški zarodek oživi in se po smrti vrne k Njemu, k svojemu Izvoru.
Kaj Bog pravzaprav želi od nas?
Predvsem to, da se zavedamo kdo je, Si želi, da bi Ga kot Njegovi otroci ljubili, in da bi se ljubili tudi med seboj. Zato, ker smo Njegovi Božji otroci nam je dal svobodno voljo in to samo nam, česar se premalo zavedamo. Na drugih svetovih ljudje nimajo svobodne volje, ampak delujejo približno tako kot pri nas na primer čebele, ki so usmerjene k stalnemu enakemu delovanju. Vendar človek svobodno voljo preveč izkorišča v negativnem delovanju, jezi in sovraštvu, kar Boga zelo žalosti. Morali bi živeti v sožitju, miru in ljubezni! Samo to Si želi Sveti Oče, kar pa nam ne uspeva najbolje. Z dvigom naše zavesti nam bo to uspelo. Torej, ljubimo Boga in svojega bližnjega tako kakor samega sebe, čeprav je to včasih težko.
Namen Boga oziroma te božanske energije, ki nas obkroža je, da bi do tega prišli po svoji svobodni volji in ne s prisilo, toda če se ljudje ne bomo imeli radi in eden drugega spoštovali kot Božjo stvaritev, ampak se sovražili in vojskovali, se lahko zgodi, da bo Sveti Oče nad nami obupal, tako kakor pred Noetovim časom nad tistimi, ki Njegovih nasvetov niso upoštevali in Nanj pozabili!
V letu Gospodovem 2016.
Urednik strani
Iluzija
Ali ste že kdaj pomislili na to, da se ljudje, taki kot smo sedaj, ne bomo po smrti nikoli več videli. Poglejte stare posnetke raznih zborovanj množice tisočih pred sto in več leti. Teh ljudi ni več. Zamislite se o tem. Nekateri boste rekli: »Saj to je čisto naraven proces.« Da, to je neizbežno dejstvo minevanja, in vendar se bodo naše duše še srečale v drugačnih telesih, v drugačnih življenjskih pogojih in v drugačnih medsebojnih razmerjih, toda v tej vsak v svoji specifični obliki telesa, obliki obraza, značilno hojo, smehom, morda karizmo, z vsemi posebnostmi, nikoli več. Ali ni to noro, da v tem kratkem času, ko skupaj živimo na tej lepi Zemlji, ne živimo v sožitju in ljubezni eden z drugim, narod z narodom? Kaj pa zapuščamo zanamcem? Iste vzorce sovraštva, pohlepa, jeze in zavisti. Koliko je tu ljubezni? Vsi bi se morali tega zavedati in prekiniti to stalno ponavljajočo verigo slabih čustev in dejanj. Samo ljubezen nas bo rešila iz tega začaranega kroga in zavedanje, da je vsak človek unikaten, enako vreden, grd ali lep, majhen ali velik, pameten ali neumen, saj ga je Stvarnik takega z razlogom napravil; in če se med seboj ne spoštujemo, ne spoštujemo Stvarnika, to je Boga, ker smo vsi Njegovi Božji otroci! Zato ljudje, imejmo se radi, ker ne bo nihče večno živel v tem telesu; naš trenutek je sedaj in se ne bo vrnil nikoli več. Kolikokrat ste resnično dobro prisluhnili in pogledali moža, ženo, sina, hčer, očeta, mater, brata, sestro, prijatelja, soseda… Večina nas gleda, hodi in govori eden mimo drugega, se ne poslušamo. Ustavimo se, zazrimo se v sočloveka in pomislimo: ‘O Bog, tega človeka, te ljudi bom videval(a), se z njimi družil(a), z njimi živel(a), vendar ne vem koliko časa, kaj pa potem? Zato izkoristimo ta bežen trenutek v večnosti, ko živimo na tej lepi Zemlji, odženimo slabe misli, posvetimo se sočloveku s srcem, bodimo strpni, poskušajmo ga razumeti, ne bodimo sebični in mu pomagajmo, ko nas potrebuje, ter živimo v miru, slogi, ljubezni in prijateljstvu. Mnenja sem, da to ni iluzija, ampak da bi tako moralo biti; ja, res je, vse kar potrebujemo je ljubezen!
Urednik strani
Sveto pismo
Največja zapoved
Evangelij po Mateju 22,34-40
Farizeji pa so slišali, da je saduceje prisilil k molku, in so se zbrali na istem kraju. Eden izmed njih, učitelj postave, ga je preizkušal z vprašanjem: »Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?«
Rekel mu je: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.«
—
Prvi list apostola Janeza
ZAPOVED LJUBEZNI
… Kdor pravi, da je v luči, pa svojega brata sovraži, je še zdaj v temi. Kdor svojega brata ljubi, ostane v luči in v njem ni spotike. Kdor pa svojega brata sovraži, je v temi in hodi v temi in ne ve kam gre, ker mu je tema oslepila oči.
—————————————————————————————————————————————–
Mataelov govor o zakonu in ljubezni
Gospod: »Pravim vam, da je v človeku mrtvo vse, razen ljubezni! Zato dopustite, da vaša ljubezen v vsem obilju vlada vašemu bitju in občutite ljubezen v vsakem vlaknu svojega bitja tako imate v sebi zmago nad smrtjo! In kar je bilo v vas mrtvo, je z vašo ljubeznijo prešlo v neuničljivo življenje. Kajti ljubezen, ki čuti sama sebe in se po tem občutku tudi spozna, je življenje samo, in kar preide vanjo, preide tudi v življenje!«
Jakob Lorber
Veliki Janezov evangelij
knjiga 3, 48/5
Pot do odrešenja
2. Gospod: Zdaj se kar samo postavlja najpomembnejše vseh življenjskih vprašanj in se glasi: Kaj naj torej poslej stori in upošteva človek, da obvaruje svojo dušo pred vnovičnim padcem v staro sodbo mrtve materije? 3. Natančno naj izpolnjuje deset zapovedi, ki so bile dane človeštvu po Mojzesu, ki pa so povsem na kratko v tem, da najprej trdno veruje v resničnega Boga, Ga iz vseh svojih življenjskih moči ljubi nadvse, svoje brate in sestre pa kot samega sebe in v skrajnem primeru celo bolj! 5. Kdor bo to delal, bo gotovo obvaroval svoje srce in s tem tudi svojo dušo pred vsakim napuhom, vsako trdosrčnostjo, jezo, sovraštvom, sebičnostjo, nevoščljivostjo, skopostjo, lakomnostjo, oblastiželjnostjo ter pred svetnim uživanjem in pred ljubeznijo sveta, in tako bo zlahka vstopil v pol Božjega duhovnega življenja; kajti prav ljubezen do Boga napolnjuje vsega človeka z duhom Božjega življenja, ljubezen do bližnjega pa uteleša in utrjuje tega duha v duši, s čimer ta potem nujno postane v vsem identična z Bogom samim po Božjem duhu ljubezni v njej.
Jakob Lorber Veliki Janezov evangelij knjiga 5, 230
Svet je kot drevo želja. Če misliš dobro, je vse dobro; če misliš slabo, sledi slabo. Zaradi tega bodi dober, delaj dobro in teži k dobremu. To je pot, ki vodi k Bogu.
Sai Baba